DILEMMA

photo from last year's visit in Florence, in my favourite restaurant for my friends birthday

Oooo, vesolje ima čudovit smisel za humor. Ravno po prejšnjem postu, zadnjem v starem letu, sem se znašla v dilemi. In čeprav se je meni zdela dosti manjša in manj dramatična kot vsem okrog mene, moram priznati, da me je vse skupaj zmedlo. 

Jennifer Aniston je za nek intervju povedala, da je zelo neodločna oseba, vendar le, ko gre za malenkosti. Rekla je, da veliko lažje sprejema velike odločitve v življenju, težko pa se odloči, kateri film bi si ogledala v kinu. Zanimivo, ker sem taka tudi sama; v preteklosti sem rabila pol ure, da sem iz police izbrala pravo knjigo, so bile pa stvari, ki sem jih zaključila(ali začela) zelo spontano, kar je vsem okoli mene vzelo sapo(včasih se mi zdi, da se vsa drama dogaja okrog mene, hkrati pa se sprašujem, kaj je na meni takega, da sem vedno vmes?).

Trenutno sem, kljub svežemu začetku leta, v izjemni dilemi. Glede VSEGA. Rada imam svoj mir, zato se kot šestnajstletnica zapiram pred svetom v svojo spalnico. Vendar bom v petek stopila na vlak in se odpeljala nekam, kjer bo zrak čisto drugačen. Naj se zaprem v sobo in že enkrat končam to diplomo(o kateri več govorim, kot jo dejansko delam) ali naj si najdem službo? Naj si najdem resno službo ali nekaj, kar mi bo prineslo primerne izkušnje, pa četudi bom brez denarja še nekaj časa? Naj kupim tisto obleko ali spravim tisti bankovec v nogavico(za res hude čase?). In, da ne pozabim, v katero smer naj gre tale blog(priznati moram, da sem presenečena, da so posti osebne narave precej bolj popularni kot karkoli drugega:)?

Včasih v določenih situacijah nisem zmožna niti spontane reakcije; naj bom jezna ali žalostna(in se spomnem na mojo srednješolsko profesorico psihologije, ki je rekla, da moramo biti pozorni, če smo vedno žalostni in nikoli jezni. Šele zdaj razumem, kako prav je imela).

Edina stvar, ki nastaja spontano in brez večjih problemov, je moja spalnica. In smešno je, kako v njej privrejo na dan vse nostalgične misli o letu, ki sem ga preživela v Firencah, še posebno, ko sem včeraj v Ikei kupila enako mini pisalno mizo in te vrstice sedaj nastajajo na njej, med mojimi ljubljenimi stvarmi. In ko sem pred nekaj dnevi pila kavo v Trstu, se mi je zazdelo, da mogoče za mojim ravnanjem stoji želja po podoživljanju nekaterih dogodkov iz Erasmusa. Nostalgia canaglia.

In če vas zanima, kako sem sprejela odločitev-na koncu, zmedena od vsega in od vseh, sem si mislila-že nekajkrat sem bila v isti situaciji in sem naredila točno enako stvar, pa mi, razen kratkotrajne sreče, ni prinesla nič konkretno pozitivnega. Zato se tokrat odločam ravno obratno-pa bomo videli kaj bo. Mislim, da bo vedno čas, da ponovim stare napake, pa bom, ravno ko je novo leto, poskusila vsaj z novimi.

In čisto na koncu, ko spišem nov post, se zavem, da je moj slog pisanja še vedno enak kot v srednji šoli. In se ne morem odločit, ali je to grozno ali fajn.