THE GIRLS

Kar naprej skačem iz črno-belega na barve in nazaj:) Fotografije, punce in stylingi-meni je vse skupaj enostavno všeč(vmes je dvakrat Keira, ker jo obožujem). In menim, da vsaka punca potrebuje vsaj en kvaliteten črno-bel avtoportret v življenju.

from fashiongonerogue, except natalie(http://whisty.wordpress.com/) and julia( http://forums.thefashionspot.com/)

SIGHT FOR SORE EYES

credit Homes& Gardens(?), apartment theraphy, ?(help me with credits)

RAINBOW

max mara, prada, gucci, jill sander(style.com)

bra d.marquit(net-a-porter), hat reiss(reiss.com), shoes miu miu(net-a-porter), bags asos(asos.com)

pucci dress, marni wallet, i.marant shoes(all from net-a-porter), belt and bag asos(asos.com)

Medtem, ko do konca januarja vztrajam pri sivini hkrati razmišljam o pomladni barvni šok terapiji. Moj letošnji najljubši modni trend! Brez kompliciranja, kot pri Jill Sander; bela t-shirt in široko enobarvno krilo(ali hlače). Če bom pa res pogumna, bom kombinirala dve barvi(kdo bi rekel, da se oranžna počuti tako fajn ob vijolični...). Optimizma ni nikoli preveč.

EASY TO PLEASE

Z veseljem bi si zadala nalogo, da vsak mesec v tem letu en vikend preživim v drugem kraju. Najraje še neodkritem, hkrati pa je čisto dovolj iti nekam, kjer preživiš tri zelo kratke dni s prijateljico, ki si jo nazadnje videla aprila. Takrat sem bila v po naključju v Firencah, kjer sva se spoznali, in jo poklicala na kavo dve ulici stran od njenega stanovanja(še lepše, kot, da te nekdo preseneti je to, da ti nekoga presenetiš).

Zato sem se odpeljala v bližino Milana in tri dni uživala. V tem, da sem nekje drugje, kjer govorim drugi jezik(še glas mi zveni drugače), kjer se s štirimi začasnimi cimri prevažam sem in tja in naključno pristanem na dubstep večeru(ne razumem plesa, kjer se moraš zaletavati drug v drugega ampak ok, kakor komu drago...). 

Zvečer se gre v center Milana na aperitivo (namesto na večerjo) in zjutraj na brunch (namesto na kosilo). Popoldne Via Montenapolene, kjer je zaradi razprodaj mali kaos, vendar je vredno, pa čeprav le vzdihuješ na zunanji strani stekla. Neverjetno luškani prodajalci pri Gucciju z veseljem poflirtajo (le zakaj pri nas nihče ne flirta?). Kava je vedno odlična in poceni, ampak le stoje ob šanku (al volo). Čeprav nekatere ljudi poznaš šele en dan, te začnejo klicati Li in ti predstavljati samske prijatelje. V redu si. Vse se te dotakne, nič ne spravi iz tira. I'm so easy to please.

In najlepše od vsega so železniške postaje. Ena od tistih sem, ki z veseljem potrpi to, da so polne prehlajenih ljudi, umazane, nevarne. Ker so tudi polne ljudi, ki se veselijo, si skačejo v objem, se poljubljajo, jočejo, hitijo ali v petminutnem postanku prelistajo časopis in spijejo kavo.

Kadarkoli se mi zazdi, da se v življenju nič ne premika, je dovolj, da postojim sredi velike postaje javnega prometa, ker se tam čas nikdar ne ustavi.

postcards from milan

HONEYSUCLE AND OTHER JANUARY COLORS

Najbrž bom vsaj še cel januar zavita v sive/modre/greige odtenke, s pomladjo pa bom prenovila garderobo v nekaj bolj živahnega. Prvič pa slišim, da Pantone vsako leto izbere barvo leta in letos je ta precej živahna-ime ji je Honeysucle(" Energizing Honeysucle Lifts Spirits and Imparts Confidence to Meet Life's Ongoing Challenges"). In glej glej, prav paše na vse sivine...razmišljam, da bi si jo dodala spalnici v obliki velikanskega plakata. Strmenje vanjo me spravi v dobro razpoloženje.

DILEMMA

photo from last year's visit in Florence, in my favourite restaurant for my friends birthday

Oooo, vesolje ima čudovit smisel za humor. Ravno po prejšnjem postu, zadnjem v starem letu, sem se znašla v dilemi. In čeprav se je meni zdela dosti manjša in manj dramatična kot vsem okrog mene, moram priznati, da me je vse skupaj zmedlo. 

Jennifer Aniston je za nek intervju povedala, da je zelo neodločna oseba, vendar le, ko gre za malenkosti. Rekla je, da veliko lažje sprejema velike odločitve v življenju, težko pa se odloči, kateri film bi si ogledala v kinu. Zanimivo, ker sem taka tudi sama; v preteklosti sem rabila pol ure, da sem iz police izbrala pravo knjigo, so bile pa stvari, ki sem jih zaključila(ali začela) zelo spontano, kar je vsem okoli mene vzelo sapo(včasih se mi zdi, da se vsa drama dogaja okrog mene, hkrati pa se sprašujem, kaj je na meni takega, da sem vedno vmes?).

Trenutno sem, kljub svežemu začetku leta, v izjemni dilemi. Glede VSEGA. Rada imam svoj mir, zato se kot šestnajstletnica zapiram pred svetom v svojo spalnico. Vendar bom v petek stopila na vlak in se odpeljala nekam, kjer bo zrak čisto drugačen. Naj se zaprem v sobo in že enkrat končam to diplomo(o kateri več govorim, kot jo dejansko delam) ali naj si najdem službo? Naj si najdem resno službo ali nekaj, kar mi bo prineslo primerne izkušnje, pa četudi bom brez denarja še nekaj časa? Naj kupim tisto obleko ali spravim tisti bankovec v nogavico(za res hude čase?). In, da ne pozabim, v katero smer naj gre tale blog(priznati moram, da sem presenečena, da so posti osebne narave precej bolj popularni kot karkoli drugega:)?

Včasih v določenih situacijah nisem zmožna niti spontane reakcije; naj bom jezna ali žalostna(in se spomnem na mojo srednješolsko profesorico psihologije, ki je rekla, da moramo biti pozorni, če smo vedno žalostni in nikoli jezni. Šele zdaj razumem, kako prav je imela).

Edina stvar, ki nastaja spontano in brez večjih problemov, je moja spalnica. In smešno je, kako v njej privrejo na dan vse nostalgične misli o letu, ki sem ga preživela v Firencah, še posebno, ko sem včeraj v Ikei kupila enako mini pisalno mizo in te vrstice sedaj nastajajo na njej, med mojimi ljubljenimi stvarmi. In ko sem pred nekaj dnevi pila kavo v Trstu, se mi je zazdelo, da mogoče za mojim ravnanjem stoji želja po podoživljanju nekaterih dogodkov iz Erasmusa. Nostalgia canaglia.

In če vas zanima, kako sem sprejela odločitev-na koncu, zmedena od vsega in od vseh, sem si mislila-že nekajkrat sem bila v isti situaciji in sem naredila točno enako stvar, pa mi, razen kratkotrajne sreče, ni prinesla nič konkretno pozitivnega. Zato se tokrat odločam ravno obratno-pa bomo videli kaj bo. Mislim, da bo vedno čas, da ponovim stare napake, pa bom, ravno ko je novo leto, poskusila vsaj z novimi.

In čisto na koncu, ko spišem nov post, se zavem, da je moj slog pisanja še vedno enak kot v srednji šoli. In se ne morem odločit, ali je to grozno ali fajn.