Tako je-trenutno sem v tistem obdobju, ko nič ne pomaga. Vsi preprosti užitki nimajo več pravega učinka. Razvade se opuščajo same od sebe. Ne pomaga tista knjiga, ki te vedno spravi v bojevito stanje. Naveličana sem čokolade. Sex & the City znam na pamet(prisežem).
In vendar vem, zakaj gre. Pomeni, da se stvari spreminjajo. Brez drame, joka, besnenja in načrtovanja. Ne pomaga napisan urnik, spremembe na post-it listkih, nova frizura. In vendar, verjemite, se stvari dogajajo. Kot nekakšno zatišje pred nevihto, ko se čuti varljiv mir, medtem ko je v zraku in v tebi naelektrenost. In ne moreš narediti drugega, kot, da čakaš.
Podobno je zadrževanju sape, veš, da boš prej ali slej izdihnil, ne veš pa zagotovo, v katerem delčku sekunde se bo zgodilo.
In to se zgodi, ko vse spustiš iz rok, rečeš k vragu, lebdiš nekaj časa v zoni somraka in potem pride preobrat, ne zato, ker ga načrtuješ, ampak ker DRUGAČE SPLOH NE GRE.Izdih.
2 komentarja:
lepe besede*
Jaz se pa 'izbrisana', blokirana in ponižana s strani svoje največje napake, kot luč sredi sence temne preteklosti, podajam noči v objem. Na lov z nesojenim sorodnikom, sotrpinom. Zadimljene oči, nevsiljiva šminka in razgaljena stegna. Zunaj je hladno, jaz pa gorim xx
ah, vsem se nam nekaj podobnega dogaja...xx
Objavite komentar