Vonji najlažje prikličejo spomine. Danes me je, z jutranjim soncem in vonjem jasmina in vrtnic z našega vrta, zgrabil tak naval nostalgije, da sem komaj dihala. Življenja se najlažje zaveš z njegovim minevanjem in v zadnjih mesecih je bilo precej stvari, ki me je na to opomnilo. Zopet sem si zaželela, da bi tile začetki poletja trajali dalj, da bi bile mirne sobote bolj pogoste, da bi imela več časa za branje in da bi zopet prebrala Knjigo za vsak dan v letu. Mogoče malo patetično, vendar sem le iskrena. Zlahka preklopim med navdušenjem nad hlačno Sportmax-ovo obleko za tisoč evrov in sanjarjenjem na domačem balkonu v umazanih teniskah.
Zlahka sem se danes spomnila, kakšna sem bila pred kakšnimi desetimi leti. Sedemnajstletnica v meni je vzkliknila od navdušenja nad zgornjimi fotografijami in zavzdihnila ob misli na to, da bi zamenjala vse moderne pritikline za staro, zelo staro hišo(ok, s kopalnico) in da bi celo življenje kuhala marmelado in gojila sivko.
(Moj srednješolski profesor slovenščine bi mi pod tem tekstom napisal, da moraliziram, ampak tokrat se ne bom opravičevala. Res si ne morem pomagat. Premalo pišem in začetki so vedno okorni in malo pretirani). Mislim, tale hiša izgleda posuta z preteklostjo, tisto romantično in zasanjano. Najdete jo TUKAJ. xx
